Delam z nasmehom

Še tožilo se nam bo po odmevu s planin

30.03.2010 · Brez komentarjev

V zadnjem času sem zasledila kar nekaj burnih odzivov na izhodišča novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Gre za perečo temo iz naslova sprememb pri pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Osnutek predvideva znižanje praga solidarnosti pri nekaterih poškodbah izven dela, kjer so sorazmerno velika tveganja v prostem času, med drugimi velja to tudi za planinarjenje in alpsko smučanje. Za ta tveganja bi bila raven kritja za osebe, starejše od 14 let, le 40%, za razliko pa bi se lahko prostovoljno zavarovali. Planinska zveza Slovenije si bo z vsemi močmi prizadevala, da njeni člani (pa tudi drugi obiskovalci gorskega sveta) pri spremembah ZZVZZ ne bi bili prikrajšani zato, ker se ukvarjajo z dejavnostjo s katero skrbijo za svoje zdravje.

Vendar pa so me po drugi strani izhodišča novega Zakona pozitivno presenetila. Že v začetku je navedeno, da je glavna usmeritev zdravstvene reforme v poudarku na skrbi in odgovornosti do zdravja, kjer naj bi se celotna družba v večji meri kot doslej, usmerila na aktivnosti za krepitev in ohranjanje zdravja in manj na bolezen. Gre za zasuk v miselnosti in dejanjih od bolezni k zdravju in s tem povezano krepitvijo in širitvijo preventive ter programov, ki vodijo v boljše zdravje.

Kaj točno torej predlaga Zakon na teh področjih? Beri in se čudi:

- predvideno je, da bi lahko bile deležne zmanjšanih doplačil osebe, ki bi se redno udeleževale programov za krepitev zdravja, ali pa zaradi  zdravega načina življenja ne bi koristili določenih zdravstvenih storitev. To naj bi bila ekonomska spodbuda za bolj zdrav način življenja in za motivacijo ljudi za preventivo.

- delodajalci, ki bi več vlagali v zdravje delavcev (programe krepitve zdravja, preventivo, ukrepe varnosti in zdravja pri delu) in imeli zaradi tega nižje stroške za zdravljenje poškodb in bolezni povezanih z delom ter imeli tudi nižje prispevne stopnje. To bi bil eden od ekonomskih vzvodov za večjo skrb in odgovornost za zdravje aktivne populacije, ki je na delodajalcih in ki bi lahko občutno vplivala na izboljšanje zdravja (zmanjšanje stroškov zdravstvenega zavarovanja in istočasno na dvig produktivnosti in boljše počutje delavcev).

Je mar to pri nas sploh mogoče? Na žalost se to sliši bolj kot znanstvena fantastika, saj so vlaganja v zdravje zaposlenih strošek in boniteta (ki gre v osnovo za dohodnino), Slovenci smo v EU eni izmed najpogosteje bolniško odsotnih delavcev, poleg tega pa je preventiva delodajalcem bolj ko ne španska vas, saj je v raziskavi Slovenski direktorji/ direktorice o zdravju (E. Stergar in  T. Urdih Lazar, 2005) navedeno, da so v Sloveniji le v dobri četrtini (28%) podjetij že izvajali programe promocije zdravja, medtem ko podatki za ZDA kažejo, da je kar 90% podjetij vključenih v te programe.

Vse bolj se zdi, da imajo izhodišča novega Zakona dvorezni meč. Za vzdržnost zdravstvenega sistema so pač potrebna sredstva. Po eni strani se na veliko govori o preventivi in skrbi za zdravje, po drugi strani pa se znižuje prag solidarnosti, kot v zgoraj navedenem primeru, kar je precej nenavadno, saj gre vendar npr. tudi za planinarjenje in alpsko smučanje, paradne rekreacijske aktivnosti našega naroda. Ta isti predlog Zakona pa predvideva tudi zmanjšnje obveznosti delodajalcev za izplačevanje nadomestil od sedanjih 30 na 25 delovnih dni.

V prihodnje bomo pri očitno novem nacionalnem športu, gledanju televizije, le še v triologiji Kekca občudovali lepote naših planin (saj je planinarjenje preveč nevarno, da bi se dejansko podali v planine, poleg tega bi nas poškodbe kar dobro udarile po žepu).  Ob tem se sprašujem, kako naj bi delali do 65. leta (ženske do 63. leta) in bili pri tem čili in zdravi? No ja, dobra volja je najbolja, kot naj bi se slišalo odmevu s planin…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: delovno mesto