Delam z nasmehom

Tečem za … zase!

27.10.2010 · 1 komentar

15. Ljubljanski maraton je za nami. Teklo je skoraj 20.000 udeležencev, med njimi tudi predsednik vlade Borut Pahor in 82. letna Helena Žigon, ki na ljubljanskem maratonu še nikoli ni manjkala.

Vsak udeleženec pa je bil zmagovalec zase. »Zmagali smo«, je kurirju Fedipiju prineslo smrt, njegov trud  pa so ovekovečili na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah z novo športno disciplino maratonom.

V zadnjem času je vse več zavedanja o pozitivnih učinkih športne rekreacije, tek pa postaja vse bolj priljubljena oblika športne aktivnosti pri širši javnosti. Raziskave navajajo, da igra ključno vlogo pri zmanjšanju tveganja za zdravje športna dejavnost v prostem času, Dishman (2004 v Brand, Schlicht, Grossmann in Duhnsen, 2005).

Kaj pravzaprav pridobimo?

Avtorji Ramsbottom, MPhil, Williams, Fleming in Nute (1989), so izvedli raziskavo, v katero je bilo vključenih 12 mlajših rekreativnih moških, kateri so opravili dodatno pet tedensko vzdržljivostno vadbo (tek na 5 km, kjer je bilo zaželjeno, da so tekli vsaj 3 krat tedensko, intenzivnost ni bila določena). Po končani raziskavi, se je statistično značilno izboljšal čas teka za 28.2 s (na 5 km progi), prav tako se je povečala maksimalna poraba kisika (najbolj pri tistih, ki so bili prej najmanj aktivni pred raziskavo) in povečala se je hitrost teka (za 2.5%).

V raziskavi avtorjev Iwasaki, Zhang, Zuckerman in Levine (2003) so na vzorcu 11 sedečih posameznikov (program vadbe je vključeval 3-4 krat tedensko za 30-45 min na vadbo hitro hojo ali počasen tek) ugotovili, da zmernostna vadba po treh mesecih zniža krvni tlak in zmanjša srčni pulz.

V raziskavi avtorja Ingjera (1979), so bile vključene ženske, ki so opravile 24 – tedensko intenzivno vzdržljivostno vadbo (povprečno 45 minutni tek, 3 krat tedensko). Statistično značilno se je povečalo število kapilar na mišično tkivo (za 28,8%). Prav tako se je povečala maksimalna poraba kisika za 25,2%. Povečana gostota kapilarne mreže omogoča večjo razpoložljivost kisika, saj zmanjšana razdalja med krvjo in notranjostjo celic povzroči pospešeno izmenjavo plinov, substratov in odpadnih produktov (Astrand in Rodahl, 1986).

V raziskavo avtorja Saltin idr. (1968, povzeto po Astrand in Rodahl, 1986) je bilo vključenih 5 moških (starosti od 19-21 let), kateri so izvedli 50 dnevni intenzivni trening (v večini tek, 5 krat tedensko po 2 vadbi dnevno, en krat po ena vadba, en dan počitka), ki se je nadaljeval z 20 dnevnim počitkom. Trening je povzročil porast maksimalne porabe kisika, porast utripnega volumna srca, povečanje volumna srca in zmanjšanje frekvence srca pri submaksimalni obremenitvi ter v mirovanju.

Pri športnikih, ki so glede dolgotrajne vzdržljivosti boljši, je opaziti učinkovitejšo osrednjo črpalko za kri, srce, ki je po svoji prostornini večje od srca netreniranih, takšno srce pa je tudi uspešnejše, saj ima večjo zmogljivost črpanja (največji minutni volumen srca) pri treniranih in bolj vzdržljivih športnikih kot pri slabših (Ušaj, 2003).

Pulz (frekvenca srčnih utripov) je v stanju mirovanja posledica ravnotežja med vzdražnostjo simpatika in parasimpatika in s treningom dolgotrajne vzdržljivosti se pulz v mirovanju znižuje zaradi naraščanja vzdraženja parasimpatika (X. Možganski živec – vagus) (Lasan, 2005). Almeida in Araujo (2003) navedeta izsledke raziskav, ki navajajo, da imajo posamezniki v dobri aerobni fizični kondiciji nižji pulz v mirovanju, predvideno zaradi višjega delovanja parasimpatične aktivnosti. S prilagoditvijo na trening se zniža simpatična aktivnost na srce.

Povečano delovanje simpatičnega živčnega sistema je povezano z večjim številom srčnih tveganj (še posebej pri tistih, ki že imajo bolezen srca) (Shephard in Balady, 1999) in delovanje vagusa (parasimpatična veja) je obravnavana kot srčnožilni zaščitni faktor, saj se zmanjšanje vagusa odraža v povečanju možnosti za smrtnost zaradi srčnožilnih obolenj (Almeida in Araujo, 2003).

Raziskave navajajo največji napredek v maksimalni aerobni moči pri predhodno netreniranih posameznikih, ki pričnejo s športno aktivnostjo (Astrand in Rodahl, 1986). Vsekakor spodbuda za današnji način življenja, ki pogojuje vedno manj gibanja.

Po zanimivih raziskavah fizioloških sprememb v telesu pri teku, pa ne gre zanemariti fenomena kenijskih tekačev. Če vas zanima osvojitev prvega mesta (teka na 42 km) pri naslednjem maratonu, bo potrebno še veliko več od zajtrka prvakov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: športna aktivnost · športna rekreacija
Tagano: , ,

Big Brother nas bo gledal v trebuh

18.10.2010 · 3 komentarjev

Japoncem ne zmanjka idej. Z zakonom naj bi prepovedali debelost, zato so uvedli obvezno merjenje obsega pasu. Do leta 2015 bodo podjetja morala zmanjšati odstotek predebelih ljudi za 25 odstotkov, če ne bodo morali plačevati več denarja v zdravstvene in pokojninske sklade, saj naj bi debeli ljudje predstavljaji velik strošek za zdravstveno in pokojninsko blagajno.

YouTube slika preogleda

Na en način razumem zaskrbljenost japonske vlade, saj živimo v času, ko se ljudje vedno bolj oddaljujemo od narave, način življenja pogojuje vedno manj gibanja, na delovnih mestih pa prevladuje statično, sedeče delo. Vse to vodi do resnih degenerativnih procesov, ali kot bolj podrobno opiše Pistotnik (1999) so ti procesi posledica porušenega ravnotežja v odnosu človek – narava. Ti procesi se kažejo v različnih civilizacijskih obolenjih, značilnih za razvito družbo, kot so bolezni srca in ožilja, debelost, motnje v presnovi ter problemi lokomotornega aparata in slabe telesne drže.

Pa je merjenje obsegov pasov na službenih sistematskih pregledih rešitev v pravo smer? Stigmatizacija debelosti ima večje razsežnosti kot zgolj obseg pasu. V raziskavi avtorjev Pronk, Martinson, Kessler, Beck, Simon in Wang (2004) je navedeno, da tisti, ki imajo prekomerno telesno težo, težje shajajo s sodelavci. Avtorji navajajo, da je po vsej verjetnosti razlog v manjši motivaciji za prisotnost na delovnem mestu, saj so tisti, ki imajo prekomerno težo tudi pogosteje bolniško odsotni (kar je lahko posledica družbene stigme debelosti, saj naj bi debeli ljudje bili diskriminirani pri razgovorih za delo, dobivali naj bi manjšo plačo, manj pogosteje naj bi dobili delo in imeli manj kakovostno komunikacijo s sodelavci). Naslednja raziskava avtorjev Väänänen, Kouvonen, Kivimäki, Oksanen, Elovainio, Virtanen, Pentti in Vahtera (2009) navaja, da tisti udeleženci raziskave, ki so imeli nizki socialani kapital na delovnem mestu, so imeli 1.3 krat večjo verjetnost, da imajo več kot dva tvegana dejavnika življenjskega sloga (debelost, fizična neaktivnost, kajenje, pretirano pitje alkohola).

Torej delovna zmožnosti ne temelji zgolj na pomanjkanju fizične aktivnosti, pač pa je močno povezana s psihosocialnimi faktorji, med njimi tudi delom v skupini. Aktivni življenjski slog namreč ne pripomore le k doseganju boljšega psihofizičnega počutja posameznika, pač pa lahko vpliva na pozitivnejšo socialno klimo. Raziskava avtorjev Stahl, Rutten, Nutbeam, Bauman, Kannas, Abel, Luschen, Diaz Rodriguez, Vinck in Zee  (2001) potrjuje, da je nizka socialna podpora najpomembnejši faktor pri zaviranju udejstvovanja v športnih aktivnostih. Tisti, ki so imeli nizko socialno podporo od osebnega okolja (družina, prijatelji, šola in delovno mesto) pri spodbujanju udejstvovanja pri športnih aktivnostih, so bili dva krat manj športno dejavni, od tistih, ki so imeli visoko socialno podporo.

Pa lahko merjenje obsega pasu na službenih sistematskih pregledih lahko v prihodnosti pričakujemo tudi v Sloveniji? Samo poglejmo (sicer nekoliko starejše) rezultate raziskave Dejavniki tveganja za nalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije. Telesna neaktivnost predstavlja tudi v Sloveniji enega najbolj razširjenih dejavnikov tveganja za nastanek, napredovanje in zaplete kroničnih bolezni, še posebej tistih, ki prizadenejo srce in žilje (kar 54,6% odraslih Slovencev v starostnem obdobju 25–64 let ima prekomerno telesno težo) Zaletel–Kragelj in drugi (2004).

Komponente zdravja so številne. Pri doseganju le teh nismo sami. Karkoli že meri tisti obseg na našem trebuhu, pomislimo na vpliv športa na zdravje v vseh razsežnostih, ali kot navaja Sila (2006): tako telesno, duševno in čustveno kot tudi osebno in duhovno. Zdrav duh v zdravem telesu? Timski duh v zdravem telesu!

  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: delovno mesto · športna aktivnost

Svojega zdravja kovač

17.06.2010 · Brez komentarjev

… prihaja tudi čas, ko bo finančni balon v medicini počil in se bo potrebno osredotočiti na preventivo. Slednja je res vse prevečkrat uporabljena kot prazna fraza. Morala pa bi biti mantra, ki bi si jo ponavljali vsakodnevno …
intervju s prof. dr. M. Šabovičem, dr. med (Naša lekarna, junij/julij/avgust 2010, št.44, let.5)

Kljub zavedanju, da je zdravje vrednota brez primere, se človek ne more načuditi kako nezdravo pravzaprav živimo in kakšno škodo si s tem povzročamo. V zgoraj omenjenem intervjuju prof. dr M. Šabovič omeni, da je naša populacija že zelo srčno-žilno ogrožena in da podatki kažejo, da bo 40-50% ljudi v razvitem svetu umrlo od ateroskleroze!

Nekako vsi poznamo načela redne (zmerne) telesne aktivnosti, uravnotežene prehrane, pomembnosti spanja, izogibanje stresu, alkoholu, kajenju … Zgleda pa, da se tega premalo zavedamo, oziroma za to premalo naredimo. Dr. R. Starc v svoji knjigi Stres in bolezni navede rezultate raziskave Interheart (potekala je v 52 državah), katera je odkrila, da lahko z devetimi dejavniki tveganja (dislipidemija, kajenje, arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, visceralna debelost, psihosocialni dejavniki, premajhna poraba sadja in zelenjave, redno uživanje alkohola in pomanjkanje telesne aktivnosti) razložimo 90% vzrokov koronarne bolezni po celem svetu.

YouTube slika preogleda

Vsekakor se močno strinjam s prof. dr. M. Šabovičem, da je pomembna dolgotrajna preventiva, ki je način življenja in pri nas le ta še ni prevzela pozitivne vloge (se ni prijela med ljudmi). Vsekakor smo ljudje mojstri, ko gre za izgovore in pri tem največkrat slišim, da so krivi pomanjkanje časa, denarja, znanja … In potem pride na vrsto vsem znani stavek: jutri bom pa res!

Sama sem mnenja, da je preventiva na delovnem mestu pomemben del uspešne zgodbe o zdravem in srečnem posamezniku. Na žalost največkrat na to dobim dokaj podoben odgovor, da je preventiva stvar posameznika in da gre za nepotreben strošek delodajalca, še posebej sedaj v kriznih časih. Ker so številke tiste, ki največkrat prepričajo, bi na tem mestu navedla finančni dokaz podjetja Unilever (katerega izdelke pozna vsak izmed nas – Dove, Rexona, Knorr, Becel …). Leta 2001 je podjetje oblikovalo program, ki je bil namenjen izboljšanju počutja in delovne storilnosti. Finančni dobiček investicije v program je znašal £3.73: 1. Za vsak 1£, ki ga je podjetje investiralo v svoje zaposlene, se je obrestoval za skoraj £4 skozi zmanjšane stroške zdravniške odsotnosti in dvigom produktivnosti! Program je bil torej neverjetno uspešen in v letu 2009 vpeljan v 30 državah po svetu, kjer Unilever posluje in je zajel kar 35.000 zaposlenih! Program se osredotoča tako na fizično kot psihično zdravje in pri tem upošteva komponento ustrezne prehrane, rednega gibanja, zmanjšanje stresa in nadzorovanje uspeha v prihodnje.

Unilever je postal eno prvih podjetij, ki mu je uspelo dokazati povezavo med zdravjem, delovno pripadnostjo in storilnostjo! Udeleženci programa so bolj predani svojemu delu, manj bolniško odsotni, svoje delo bolje opravijo, se redko pod pritiskom in na delovnem mestu so pokazali več zavedanja za izvajanje z zdravjem povezanih preventivnih dejavnosti.

“Zdravi ljudje ne samo, da nimajo bolezni, temveč so tudi bolj produktivni, ustvarjalni, boljše volje, navsezadnje imajo odločno boljšo kakovost življenja.”
intervju s prof. dr. M. Šabovičem, dr. med (Naša lekarna, junij/julij/avgust 2010, št.44, let.5)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: , ,

Relax, it’s Slovenija!

25.05.2010 · Brez komentarjev

Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz črne celine, natančneje Ugande. Let nazaj v rodno domovino je bil ravno na “črno sredo”. Iz črne celine torej v črno sredo pri nas …

Priznam, pred odhodom v Afriko me je bilo kar malo strah, Afriko sem si pač predstavljala revno, nevarno in naporno. Uganda pa mi je najbolj ostala v spominu iz filma The Last King of Scotland, z odličnim Whitakerjem v upodobitvi vloge Idi Amina, predsednika Ugande med letom 1971-1979. Amin je bil krut vojaški diktator, katerega vladanje je bilo prežeto s kršitvami človekovih pravic, etničnimi čiščenji, korupcijo …

Presenetljivo, da je po vsem tem slika Ugande danes popolnoma drugačna. Še več, Uganda namreč velja za najvarnejšo vzhodno afriško državo!

V Ugandi ima človek občutek, da nič ni tako, kot je bilo predvideno, pa vseeno so na koncu vsi zadovoljni. Ko npr. v restavraciji naročiš paradižnikovo juho, ti čez dobro uro prinesejo gobovo. Ali pa preprosto naročiš kavo in ti brez vprašanja prinesejo čaj! Ampak navsezadnje se vse konča pri Relax, it’s Africa!

Uganda, 2010

Ko sem se končno dobro privadila na afriški ritem “urejanja” stvari in svojevrstnega potrpljenja, se mi je v Sloveniji razpoloženje popolnoma spremenilo. Kakšna je pravzaprav naša prihodnost? Kako bodo tako zelo nezadovoljne nove generacije mladih delale in živele v slogu in miru?

V zadnji oddaji Studio City (24. 5.) je voditelj M. Stefančič jr. navedel, da so na sceno stopile nove generacije, ki jih ta politika ne razume. Morda pa bi namesto “So what” v dialogu z mladimi prišel v poštev “Relax, it’s  Slovenija!”.

Murchison Falls National Park, 2010

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: ,

Še tožilo se nam bo po odmevu s planin

30.03.2010 · Brez komentarjev

V zadnjem času sem zasledila kar nekaj burnih odzivov na izhodišča novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Gre za perečo temo iz naslova sprememb pri pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Osnutek predvideva znižanje praga solidarnosti pri nekaterih poškodbah izven dela, kjer so sorazmerno velika tveganja v prostem času, med drugimi velja to tudi za planinarjenje in alpsko smučanje. Za ta tveganja bi bila raven kritja za osebe, starejše od 14 let, le 40%, za razliko pa bi se lahko prostovoljno zavarovali. Planinska zveza Slovenije si bo z vsemi močmi prizadevala, da njeni člani (pa tudi drugi obiskovalci gorskega sveta) pri spremembah ZZVZZ ne bi bili prikrajšani zato, ker se ukvarjajo z dejavnostjo s katero skrbijo za svoje zdravje.

Vendar pa so me po drugi strani izhodišča novega Zakona pozitivno presenetila. Že v začetku je navedeno, da je glavna usmeritev zdravstvene reforme v poudarku na skrbi in odgovornosti do zdravja, kjer naj bi se celotna družba v večji meri kot doslej, usmerila na aktivnosti za krepitev in ohranjanje zdravja in manj na bolezen. Gre za zasuk v miselnosti in dejanjih od bolezni k zdravju in s tem povezano krepitvijo in širitvijo preventive ter programov, ki vodijo v boljše zdravje.

Kaj točno torej predlaga Zakon na teh področjih? Beri in se čudi:

- predvideno je, da bi lahko bile deležne zmanjšanih doplačil osebe, ki bi se redno udeleževale programov za krepitev zdravja, ali pa zaradi  zdravega načina življenja ne bi koristili določenih zdravstvenih storitev. To naj bi bila ekonomska spodbuda za bolj zdrav način življenja in za motivacijo ljudi za preventivo.

- delodajalci, ki bi več vlagali v zdravje delavcev (programe krepitve zdravja, preventivo, ukrepe varnosti in zdravja pri delu) in imeli zaradi tega nižje stroške za zdravljenje poškodb in bolezni povezanih z delom ter imeli tudi nižje prispevne stopnje. To bi bil eden od ekonomskih vzvodov za večjo skrb in odgovornost za zdravje aktivne populacije, ki je na delodajalcih in ki bi lahko občutno vplivala na izboljšanje zdravja (zmanjšanje stroškov zdravstvenega zavarovanja in istočasno na dvig produktivnosti in boljše počutje delavcev).

Je mar to pri nas sploh mogoče? Na žalost se to sliši bolj kot znanstvena fantastika, saj so vlaganja v zdravje zaposlenih strošek in boniteta (ki gre v osnovo za dohodnino), Slovenci smo v EU eni izmed najpogosteje bolniško odsotnih delavcev, poleg tega pa je preventiva delodajalcem bolj ko ne španska vas, saj je v raziskavi Slovenski direktorji/ direktorice o zdravju (E. Stergar in  T. Urdih Lazar, 2005) navedeno, da so v Sloveniji le v dobri četrtini (28%) podjetij že izvajali programe promocije zdravja, medtem ko podatki za ZDA kažejo, da je kar 90% podjetij vključenih v te programe.

Vse bolj se zdi, da imajo izhodišča novega Zakona dvorezni meč. Za vzdržnost zdravstvenega sistema so pač potrebna sredstva. Po eni strani se na veliko govori o preventivi in skrbi za zdravje, po drugi strani pa se znižuje prag solidarnosti, kot v zgoraj navedenem primeru, kar je precej nenavadno, saj gre vendar npr. tudi za planinarjenje in alpsko smučanje, paradne rekreacijske aktivnosti našega naroda. Ta isti predlog Zakona pa predvideva tudi zmanjšnje obveznosti delodajalcev za izplačevanje nadomestil od sedanjih 30 na 25 delovnih dni.

V prihodnje bomo pri očitno novem nacionalnem športu, gledanju televizije, le še v triologiji Kekca občudovali lepote naših planin (saj je planinarjenje preveč nevarno, da bi se dejansko podali v planine, poleg tega bi nas poškodbe kar dobro udarile po žepu).  Ob tem se sprašujem, kako naj bi delali do 65. leta (ženske do 63. leta) in bili pri tem čili in zdravi? No ja, dobra volja je najbolja, kot naj bi se slišalo odmevu s planin…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano:

Dan žena brez bolečine?

2.03.2010 · Brez komentarjev

Svetovno združenje za študij bolečine (IASP - International association for the study of pain) je obdobje od oktobra 2009 – oktobra 2010 razglasilo za globalno leto boja proti mišičnokostni bolečini. Slogan kampanije se glasi: ko gibanje boli (ocenitev, razumevanje in ukrepanje). Pobuda kampanije je nastala na osnovi resnosti problema mišičnokostne bolečine, ki prizadane milijone ljudi po vsem svetu, povzročijo ali poslabšajo pa jo lahko tudi dejavniki dela. Gre za kompleksen problem, ki zajema številne tipe bolečin, od katerih so najpogostejše bolečina v vratu in v križu. Zveni znano? Poleg trpljenja, ki ga bolečina povzroča, so tu še visoki finančni stroški zdravljenja, izgubljeni delovni dnevi, zmanjšanje produktivnosti dela… Predvsem pa ni naključje, da je ta oblika bolečine tako pogosta, če samo pomislimo na trend staranja, sedečega načina življenja, pomanjkanja gibanja in porast debelosti. Zdi se, da ustvarjamo idealne pogoje za pojavnost bolečin v mišičnokostnem sistemu.

Tudi pri nas statistika ne kaže nič kaj drugače. Npr. v letu 2008 je po številu izgubljenih koledarskih dni na račun mišičnokostnih bolezni trpelo več žensk kot moških,  ženske pa so bile  prav zaradi teh bolezni najpogosteje delovno odsotne (največ med 45 – 64 let).

Bolniška odsotnost
Bolniška odsotnost pri ženskah

Zakaj imajo ženske več mišičnokostnih obolenj? Raziskava L. Strazdins in G. Bammer (2004) je pokazala, da ženske opravljajo več sedečega, ponavljajočega in rutinskega dela in pri tem pogosto uporabljajo računalnik. Prav tako so ključni dejavniki tveganja pri delu (ponavljajoče se delo, slaba oprema delovnega prostora) in doma (manj priložnosti za sprostitev in vadbo izven delovnega časa). Prav tako je dejavnik tveganja tudi materinstvo, saj so od vseh žensk bile matere tiste, ki so imele najmanj časa za sprostitev in rekreacijo (v raziskavi pa tudi izpostavijo, da še vedno večino gospodinjskega dela opravijo ženske).

Še ena zanimiva raziskava (H. Wijnhoven, 2006) je bila narejena na vzorcu Nizozemcev, rezultati študije pa navajajo, da je pri ženskah mišičnokostna bolečina bolj razširjena, kot pri moških. Tudi v naslednji raziskavi, so pri pisarniških delavcih s pogosto uporabo računalnika, prišli do rezultatov, da so ženske bolj pogosto navedle bolečino v vratu, kot moški (T. Korhonen, 2003).

Torej bi bilo potrebno za bližajoči se dan žena razmisliti, kako učinkovito polepšati dan sodelavkam in pri tem upoštevati leto boja proti mišičnokostni bolečini. Zanimivo idejo za darilo dobite na tej strani, storitev pa je podkrepljena tudi z raziskavami v zvezi z bolečino, opravljenimi na zaposlenimi v Slovenij.

Morda pa uberete nekoliko drugačen pristop in se zoper bolečino naučite učinkovitih tehnik hipnoze. Zveni čudno? Poglejte si odlomek iz oddaje na Discoveryju…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: ,

Folklora jamranja in šimfanja

23.02.2010 · 3 komentarjev

“Ljudje imajo največ povedati o ljudeh, ki jih ne poznajo.”

Izjava Matjaža Javšnika, ki je zbrala največ glasov v akciji časnika Večer Bob leta 2009.

Dr. Špela Trefalt je nedavno v oddaji Večerni gost navedla: “Pri nas je zelo tipično v pogovoru, ko nekoga srečaš, da se malo pojamra in malo pošimfa. To je nekako bi rekla, kar folklora. Pa nič slabega s tem ne mislim, ampak taki so naši pogovori. Ne moreš se samo hvalit pa vse je krasno, ker te ljudje malo čudno gledajo.” V tem zanimivem intervjuju, najverjetneje edine Slovenke, ki je doktorirala na Harvardu, dr. Špele Trefalt, o življenju v Ameriki pravi, da si tam ljudje poizkšajo narediti življenje lepše in se fokusirajo na dobre stvari, slabe pa takrat, ko je res nujno. Slabe stvari torej niso vsakodnevana tema, kot je to opaziti pri nas.

V poplavi rumenih medijev in dejstvu, da je najbolj bran slovenski časnik Slovenske novice, nas že morajo privlačiti afere in trači, še posebej tisti s šokantno in negativno vsebino. Morda gre za to, da smo skozi zgražanja drugih, sami s sabo lahko bolj zadovoljni, saj se nam kaj takega ne bi nikoli zgodilo. Afera desetletja, vsem znan primer bulmastifov, ki so ubili lastnika, je po vsej verjetnosti trenutno najbolj vroča šokantna novica, ki dobiva neverjetne razsežnosti.

Se še spomnite komičnega celovečernega dokumentarca Gola resnica? Na predsedniški kampanji se je leta 2007, kot lažni predsedniški kandidat, pojavil dr. Artur Štern, katerega večina od nas pozna kot udeleženca v resničnostnem šovu Kmetija slavnih. Dokumentarni film Gola resnica govori o tem, kako je v sodobnem svetu medijev resnica skoraj neobstoječa dobrina. Kako pravzaprav skozi moč in manipulacijo medijev pravzaprav dojemamo realnost in koliko so naše misli sploh zmožne dojeti resničnost. Pa se vrnimo k Slovenskim novicam. Na spletni strani, kjer časnik predstavijo, je zapisano: Slovenske novice približajo pomembne teme manj zahtevnim bralcem, osvetlijo dogodke v soseščini in se posvečajo navadnemu človeku. Odkrijejo ozadja življenjskih zgodb in poskrbijo za teme, o katerih se govori. In, kar je še pomembneje, le ob branju Slovenskih novic se bralci tudi zabavajo.

YouTube slika preogleda

V tračarsko nastrojenem okolju, kjer ljudje kot jastrebi čakajo na naslednjo šokantno novico, je nevarnost, da se ta novica popolnoma popači zelo verjetna. V tem primeru žrtev nima možnosti in pri tem lahko medijski linč zgradi neprebojen zid.

V poslovnem svetu imajo medsebojni odnosi veliko moč in vedno bolj pridobivajo na pomenu. Po mnenju B. Dularja (2002) medsebojni odnosi na delovnem mestu predstavljajo celovitost skladnosti delovanja zaposlenih, zaupanja vodstvu in pripadnosti podjetju in omogočajo ustvarjanje pozitivne klime ter oblikovanje kulture, ki lahko zagotavlja uspešno doseganje poslovnih ciljev. Negativno razpoloženi in k obrekovanjem nastrojeni ljudje ustvarjajo negativno klimo v podjetju, kar ima za samo podjetje lahko katastrofalne posledice. Vse to lahko ubija učinkovito timsko delo, kar niža poslovno uspešnost in ugled podjetja. Danes je pač prvi dan preostanka našega življenja in imamo premalo časa za vse negativnosti in trače.


  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: ,

Vsi mi Titovi in Tito je bil naš!

3.02.2010 · Brez komentarjev

Svoje je dodala še epizoda socializma s povojnim pomanjkanjem, seveda skupaj z bratstvom in enotnostjo in dejstvom, da smo bili vsi mi Titovi in Tito je bil naš.

V zadnjem desetletju in pol je k nam prodrl kapitalizem v marsikateri od svojih brutalnih oblik. Izhaja iz povsem individualističnega razmišljanja …

R. Kržišnik (2005)

Vožnja z avtobusom je lahko poučna izkušnja … Ko je šofer ustavil na eni izmed avtobusnih postaj, je starejši gospod v želji, da bi ujel avtobus, pri teku na zasneženem pločniku prav zoprno padel. Nekaj ljudi je hitro zapustilo avtobus in mu pomagalo (kljub temu, da so mu mimoidoči že pomagali). Spet drugi so poskrbeli, da avtobus ni speljal naprej in da je gospod vstopil na ta avtobus, na koncu pa so mu še prijazno odstopili najbližji sedež. Kaj takega! Nad odzivnostjo ljudi sem bila res zelo pozitivno presenečena in skoraj nisem verjela, da se to res dogaja!

Zakaj le? Mar nismo ljudje altruistična bitja že po naravi in delovanje v skupno dobro nam naj bi bilo prirojeno? Zakaj potem, me je zgornji dogodek tako začudil? Ker je danes pač tako, da se vsak briga samo zase … Kako morbidno, da obstaja šolski primer Kitty Genovese (zveni znano)?  Kitty je napadel neznanec in jo zabodel do smrti. Veliko ljudi je videlo umor, vendar kar nekaj časa ni nihče aktivno posredoval. Gre za socialno-psihološki fenomen neodzivnosti ljudi.

R. Kržišnik (2005) navede, da raziskave kažejo, da s tem ko družba postaja bogatejša in kompleksnejša, njena kultura postaja vse bolj individualistična. Več kot je na voljo izbire, bolj individualistično se začnejo ljudje vesti. Kot pozitivnost tega, isti avtor navede moralne vrline v individualizmu: avtonomijo, suverenost in neodvisnost od skupine. Vendar pa ima po drugi strani individualizem številne slabosti (šibkejše medosebne vezi, egocentričnost, narcisoidnost, samovšečnost in egoizem).

Parodija pa nastane, ko v delovnih okoljih vedno bolj opažamo trend naraščanja dela v skupini, saj po podatkih Četrte evropske raziskave o delovnih pogojih iz leta 2005, je kar 60% delavcev odgovorilo, da vse ali nekaj delovnih nalog opravijo skupinsko in okoli 50% zaposlenih si izmenjuje delovne naloge s sodelavci. Timsko delo torej! Kako prav bi nam prišle vrednote kolektivistične kulture, za katero R. Kržišnik (2005) navaja, da jo zaznamuje močna medsebojna povezanost njihovih članov, medtem ko v delovnih okoljih lahko pretiran individualizem pripelje do obsedenosti s tekmovalnostjo, ta pa začne sčasoma ubijati kreativnost.

Sicer pa isti avtor hudomušno opozori, da je marsikdo v individualizmu prekmalu vržen v vodo in se začne utapljati, v kolektivizmu pa se pogosto nikdar ne nauči samostojno plavati. Zato je ključ v zdravem individualizmu, ki je pogoj za timsko delo (dobro sodelovanje namreč temelji na spoštovanju individualnih razlik).

YouTube slika preogleda

Se še spomnite Sneguljčice in sedem palčkov? Haj ho, mi pridni palčki smo (drug drugega spoštujemo in si pomagamo) :-)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: , , , , ,

Kraljica mojih pubertet

22.01.2010 · 7 komentarjev

Prihaja strašna kriza srednjih let.
Upor zatiranih strasti.
To bo kraljica mojih pubertet.

Bolj star, bolj nor!
Bungee, rafting, judo in skiro.

Bolj Star, Bolj Nor – Zoran Predin

YouTube slika preogleda

Glede na to, da je v večini držav EU opazen izrazit trend staranja delovne sile, mag. B. Ružič (2007) navede, da je nerazumljivo, da se med starejše delavce uvršča tudi tiste po 45 letu starosti, saj še vedno prevladuje apriorno stališče, da gre za delavce z zmanjšano zmožostjo. Kljub temu, da ni dokaza, ki bi potrjeval, da so starejši delavci na splošno in sistematično manj produktivni ali učinkoviti kot njihovi mlajši kolegi. S starostjo se izboljšujejo preudarnost, previdnost, stalnost, strokovnost in delovne izkušnje.

V zanimivi predstavitvi z naslovom Starostnik in upad dela zmožnosti, avtorja dr.med. M. Bilbana, je navedeno, da staranje ni sinonom za bolezen, saj starajoče se telo dosega skorajda enake funkcije kot mladostno, vendar počasneje, z več motivacije in nekoliko manj natančno. Prav tako z ničemer ni dokazano, da delovna sposobnost v poznih srednjih letih popušča. Nekatere raziskave kažejo celo na povečanje storilnosti z leti življenja! Predčasne upokojitve so predvsem zaradi neustreznih delovnih pogojev, bolezni, ki so posledica nezdravega načina življenja … in le v manjši meri pa zato ker jim je zaradi normalnih procesov staranja opešala delovna sposobnost. Raziskovalci poudarjajo, da morebitni upad storilnosti v nekem življenjskem obdobju ni preprosto znamenje staranja, saj storilnost bolj upada v slabih delovnih razmerah (veliko prahu, hud ropot, vročina) in ob slabih odnosih pri delu. Prav tako ugotavljajo, da imajo starejši delavci boljši odnos do delovne organizacije, v kateri delajo, saj imajo bolj razvit občutek odgovornosti in večjo skrb za razvoj podjetja.

V isti predstavitvi je še navedeno, da večje zdravstveno tveganje predstavlja človekova »odpoved« zaradi premajhne uporabe svojih možnosti, kot pa iztrošenje zaradi prevelike uporabe (obremenitve). Gre za izbor »use it, or lose it« (uporabljaj ali pa boš izgubil zmogljivost). B. Pistotnik (1999) navaja, da se lahko z redno vadbo (za ohranjaje gibljivosti) visoko stopnjo gibljivosti zadrži še v pozno starost. Prav tako se lahko z redno vadbo ohrani na ustreznem nivoju tudi moč še v pozno starost. Več kot vzor, pa nam je na tem področju lahko legendarni slovenski telovadec.

YouTube slika preogleda

Star si toliko, kot se počutiš starega … in čisto nič več! Torej, »use it, or lose it« (uporabljaj ali pa boš izgubil zmogljivost)!

  • Share/Bookmark

→ 7 komentarjevKategorije: delovno mesto
Tagano: , , , ,

Staritis

15.01.2010 · 1 komentar

Danes stara sva in siva, pozna se težko breme let.
Postala sva tako ranljiva, mnogo prehiter je za naju svet.

Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen.


Adi Smolar – Daleč je za naju pomlad

Staranje prebivalstva je značilnost vseh držav EU in je eden največjih ekonomskih in socialnih izzivov prihodnosti. Ob svetovnem dnevu starejših so na Statističnem uradu RS objavili zanimiv članek, kjer navajajo, da se naj bi prebivalstvo v EU-27 v prihodnosti močno postaralo: mediana starosti prebivalstva se bo od leta 2008 do leta 2060 po napovedih dvignila s 40,4 leta na 47,9 leta. Delež oseb v starosti 65 let in več med skupnim prebivalstvom naj bi se tako povečal s 17,1 % na 30,0 %!

Če je bila v času rimskega cesarstva pričakovana življenjska doba ob rojstvu tam okoli 28 let, bi se danes težko pritoževali nad zavidljivim svetovnim povprečjem 66 let. V zanimivem prispevku o kloniranju povzemajo besede dr. Boisselierjeve, katera navaja, da prihajajo generacije, katere ne bodo nikoli umrle! Primer klonirane ovce Dolly pa že najeda zob časa …

Mag. B. Ružič (2007) navaja, da se bodo morali delodajalci soočiti z dejstvom, da se delovna sila stara in da bodo morali ustvariti delovne razmere, v katerih bo ta delovna sila koristna in uspešna. Potrebno je zagotoviti tako varnost in zdravje pri delu, kot tudi kakovostno in stalno izobraževanje. Pri staranju delovne sile je potrebno spremeniti organizacijo dela, delovni čas in pričakovanja delodajalcev glede zahtev po višji produktivnosti. Le tako bo delavec lahko vso svojo, vedno daljšo delovno dobo, sposoben opravljati svoje delo na pričakovani ravni.

Če se na eni strani soočamo s staranjem prebivalstva in delovne sile, pa po drugi strani doživljamo še zmanjševanje rodnosti (trend upadanja števila rojstev), kjer mag. B. Ružič (2007) navede, da delodajalci ne bodo smeli obremenjevati delavcev čez vse razumne meje, saj jih ne bodo potrebovali le nekaj let, ampak vsaj nekaj deset let, ker mladih, ki bi jih nadomestili, več ne bo.

0276
Tajska, 2002

Ker v Sloveniji pridno sledimo trendu staranja prebivalstva, pa si nikakor ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da je stopnja zaposlenosti starejših v Sloveniji med NAJNIŽJIMI v Evropi. Poleg tega, pa se pri nas povečuje število prejemnikov pokojnin. (članek Statističnega urada RS)

Morda je ravno to razlog, da simpatična Tuuli Pöllänen, ki se je preselila iz Finske v Slovenijo, o starejših pri nas nima najboljšega mnenja. Za njih pravi: “Toda starejši so lahko zelo naporni. Običajno je z njimi zelo težko komunicirati.” Vir: Intervju na Vesti (iz serije Žive naj vsi narodi)

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: delovno mesto
Tagano: , , ,